|
A la proa de mi barca el mar inmenso se abre a mi soledad. Y a su semejanza las olas se levantan en la inmensidad. Como témpera ya no brillan mis colores, tonos grises tornasoles desde que tú no estás. Al llegar la noche las algas del olvido cubren mi pesar sin ningún reproche, guardo tu recuerdo sólo sin hablar. Témpera, mis colores no brillan sin ella. Tu me dejaste solito mi amor. Como témpera, mis colores no brillan sin ella. En la barca del olvido sin tí yo estoy, que sin tí no siento calor. Mis colores sin ella no tienen fulgor. Desde que no estás aqui mi cielo es obscuridad, mis estrellas se ocultaron, y mi sol no brilla más. Te fuiste, te fuiset, no sé si vas a volver y yo te sigo esperando a que vengas a traerle el color de mi vida. Pinta de colores de mi vida. Pinta de colores mi vida, otra vez, píntala. El verde esperanza, píntame otra vez, azul de illusión, rojo de pasión, negro de tu pelo, Pinta de colores de mi vida. Como témpera ya no brilan mis colores, tonos grises tornasoles desde que tú no estás. (Cubismo, Tempera)
Upirala se mi je misel na to, da bo treba podaljšati bivanje na Kubi, ker jo imam počasi že čez glavo. No, v teh zadnjih dneh ne smem kriviti Kubancev, ampak bolj Mehičane. Kako za hudiča so ravno sedaj staknili prašičjo gripo in jo ponesli na 5 stopnjo (od šestih) kritičnosti. Mehičani so zaprli letališče v Cancunu, tako da trenutno sploh ni možno leteti tja s Kube. Obtičala sva za nekaj dni (več kot je bilo planirano) v Havani.
Oddahnila sem si, ko sem spoznala mladi norveško-švedski par, ki je skoraj 5 mesecev potoval po Južni Ameriki in Karibih. Skrbelo me je že to, da zvečer ostajava doma in kar naprej kalkulirava denarno premoženje in dnevno porabo. Če misliš, da sem si privoščila dolge počitnice, se motiš. Pravzaprav je kar naporno pogosto menjavanje lokacij in vživljanja v različne kulture. Po celem dnevu pohajkovanja in oskrbovanja s hrano si zvečer popolnoma crknjen. Pa še ta klima te izčrpava. Pa saj bi mogoče še zbrala kanček energije za večerni "drink", ampak potem ugotoviš, da ti ga budžet prepoveduje. In to je tisto v čemer se takšno potovanje loči od tistega, ki smo ga vajeni. Celo leto varčuješ za uboge 4 tedne dopusta in če si takrat ne privoščiš, si res čuden. To pot je drugače in ugotavljam, da je podobno z ostalimi popotniki "na dolge proge", kljub temu, da so vsaj 10 let mlajši. Ha, ha, zato pa vsi nosimo s seboj igrice za kratkočasenje. Karte, kocke, backgamon. Skoraj bi kupila domino. Sem se prav navdušila, ko smo ga igrali en večer. In to veliki domino, ko se med igralce razdeli 10 domin (ali po špansko fichas).
Ko se tako potikava okoli in spoznavava raznorazne popotnike, ugotavljam, da smo pari precej manj avanturistični, kot nekateri samski (večinoma moški) popotniki. Po eni strani smo pari samozadostni, medtem ko so osamelci (beri ljudje, ki potujejo sami) primorani komunicirati s svetom. Kot sami pravijo, kadar se jim zahoče družbe, si jo najdejo, ali pa si poiščejo svoj mir. Mogoče pa le nisva tako zelo penzionistovska. Kanček radovednosti naju vsakokrat obogati za novo spoznanje. Od hrane pa vse do razno raznih prevoznih sredstev. Nekaj dni nazaj, se nama je uspelo zrinit v taxi colectivo za zelo ugoden denar. Za naju je bilo to približno tako, kot če bi šla obiskat muzej. Taxi colectivo je običajno stara ameriška škatla, ki nima zadnjih sedežev, ampak ima počez dve klopi za sedet. Notri se natlači kakšnih 10 ljudi, pa še 3 na sprednjih sedežih. To so ta večji, potem so pa še manjši, kjer se zadaj stisne samo 6 ljudi. Kakšni old timerji?!
Če si uspel prebrati zadnjih nekaj blogov o Kubi, potem ti je verjetno jasno, da ji nisem ravno naklonjena. Pravzaprav sem zadnja 2 tedna (od petih) že kar komaj čakala, da minejo. In kot nalašč, se usoda poigra s tabo ob najmanj primernem času. Prašičja gripa nama jo je res zagodla. Ukinili so vse lete s Kube v Mehiko, midva pa z vsemi avionskimi kartami v žepu. Kot kaže se bova premaknila z doplačilom na Jamajko in potem naprej v Miami. Ampak, to ni še nič. Banka mi je blokirala kreditno kartico, ker naj bi šlo za skiming, tako da se sedaj dogovarjam, da mi jo pošljejo v ZDA. Še sreča, da imava tam novopečenega zaupanja vrednega prijatelja. Več kot čez limit na kreditni kartici pa tudi ne moreš. Odrešitev. Potovalni čeki. Kdo bi si mislil, pa še od American Express so (tu se namreč bojkotira vse, kar je ameriško). Toda na srečo, naloženi z evri. Ko si tako ob denar, si se kar prisiljen obrnit drugače. Najini havanski señori po kubansko potarnava in se dogovoriva, da ji za podaljšani čas plačava manj, ker sva v denarni stiski. Zdaj odštevam. Samo še 4, 3, 2, 1 dan do odhoda.
Me zajame slaba volja, pa spet mine. Dan je potrebno obarvati tako, da je s čim manj denarja, kar se le da zanimiv. Obarvam ga s tempero in s pomočjo kubanskega slikarja. Sobota je. Čakam, da pridejo bankirji z malice in da poskusim zamenjati potovalne čeke. Denarja v denarnici ni veliko. In vsak zapravljen CUC mora biti dobro premišljen. S CUP-i ni takšnih težav. Teh je še dovolj, samo prave prodajalnice je treba najti. In res se mi ne da, kar tako tja v en dan tavati po Havani. Oddahnem si, ko po parih prehojenih ulicah naletiva na pekarno. Sladka bombica kruha je več kot zadovoljiva za potešit praznino v trebuhu. V parku Prado, ki je vsako soboto poln živopisnih slikarij, se usedeva na betonsko ograjo in zobava kruhke, jih malo poplakneva z vodo in prazen želodec je za silo potešen. Zobljem kruhek in pogleduj k slikarju, ki je nekje na polovici z barvanjem slike. Predhodno si je skiciral s svinčnikom elemente, razno sadje, vazo, rožice, mizo, ozadje in si za vsak element napisal ime barve amarillo, rojo, verde, azul. Ni ravno v moji naravi, da bi kar tako vprašala človeka, če mu lahko pomagam barvat slike. Izletelo je iz mojih ust, slikar se je nasmehnil, mi ponudil sliko, ki je nastajala na kartonski platnici, najverjetneje kakšnega starega zvezka. V roke mi porine najprej en čopič, potem še drugega in me usmerja pri barvanju. Na paleto stisne modro tempero in barvam modra polja. Stisne rumeno, barvam rumeno. Podajava si čopič, ker si malo težje podajava besede. Mi pokaže, jaz izvršim. Barvanje je tako enostavno, dokler ne prideš do senčenja. Igrava se z niansami, delava senčne prehode. Spirava čopič, dodajava barve. In še zadnja finesa. Fin sijaj bele svetlobe. Moja prva tempera je končana z inštrukcijami kubanskega slikarja. Res mi je polepšal dan, ko se je tako ukvarjal z mano in mi na koncu tudi podaril to tempero.
Pripravljam fotografije za objavo na Facebooku in ugotavljam, da je večina fotografij v modrih niansah. Nebo, hiše, avti, morje, jeans krilo, cerkveni strop, bazeni. Vse to me spominja na komad I'm blue, ki gre nekako tako I have a blue house with a blue window... Blue is the color about that I wear... Blue are the streets where I walk around... I have a girlfriend and she is so blue... Blue are the feelings that live inside me... Blue je modro, blue je otožno. Tempera Kube je azul.
PS: Vkorakali smo v maj. Bojda nekaj več kot pol milijona ljudi samo v Havani. Nekateri s transparenti, nekateri v kostumih, nekateri z rumčkom, turisti pa oboroženi s fotoaparati. 1. maja smo vkorakali najprej na Plazo de la Revolucion, pomahali Raulu in obenem vstopili v obdobje pomladi. Vsako popoldne se na nebu zgrinjajo črni oblaki, ki namočijo ulice Havane.
PSS: Mogoče je pa le nekaj dobrega v tej izjemni situaciji. Morda celo ujameva končnico sezone v baseballu.
|
